V zbirki je poudarek na prikazu starega solinarstva tik pred njegovim
propadom. Slikovno in materialno gradivo, s katerim v muzejski zbirki prikazujemo
star način pridobivanja soli, je iz solin Fontanigge, v manjši meri iz
solin Fazan in obsega obdobje iz konca petdesetih in začetka šestdesetih
let tega stoletja. S pojmom STARE SOLINE označujemo solna območja ob severovzhodni
obali Jadranskega morja, za katera je bila značilna individualna proizvodnja
soli v zaključenih proizvodnih enotah, solnih poljih ali fondih.
Slednji so z nasipi, kanali za dovod morske vode in odvod deževnice
ter odpadnih voda, cavanami - odcepi omenjenih kanalov, naravnimi
vodnimi potmi - rekami in potoki, brvmi, premičnimi in nepremičnimi mostovi,
solinskimi hišami, stražarnicami itd., tvorili soline. Od morja jih
je ločil mogočen nasip, grajen iz kamenja in blata. Najdlje se je individualno
pridobivanje soli ohranilo v leta 1967 opuščenih solinah Fontanigge in
v prav tako opuščenih solinah Fazan. Prve se razprostirajo južno od starega
toka reke Dragonje, ki je do leta 1955 razpolavljala Sečoveljske soline
in so jo kasneje speljali v potok Sv.Oderika ob južnem robu teh solin.
Soline Fazan pa so se nahajale ob istoimenskem potoku, ki se v Luciji izliva
v morje. Na mestu opuščenih solin Fazan so zgradili športnorekreacijsko
središče in marino, soline Fontanigge pa so do danes ohranile podobo opuščenega
območja z bogato kulturno in naravno dediščino.
[ribištvo #2]
<
nazaj solinarstvo #3 naprej
>[solinarstvo #4]
|
