 |
|
| Kratka, vsega 46,6 km dolga obala Slovenske Istre je bila še v začetku
tega stoletja posejana s solinami. Najpomembnejše so bile Piranske
soline, od katerih so se do danes ohranile le še miniaturne soline v Strunjanu
in prostrane Sečoveljske soline (približno 850 ha) ob ustju reke Dragonje.
Kdaj so Piranske soline začele nastajati, ni znano, prve pisane podatke
pa zasledimo v drugi polovici 13. stoletja v piranskem statutu. V dolgih
stoletjih obstoja so doživljale obdobja razcveta in nazadovanja, povezana
s spreminjanjem političnih in družbenih razmer ter menjavanjem gospodarjev:
beneške republike, francoskega in avstrijskega cesarstva, italijanske države
in Jugoslavije. V prostorskem in tehnološkem razvoju solin je bilo kar
nekaj pomembnih prelomnic, zadnja vsekakor ob koncu šestdesetih let, ko
so na južnem območju Sečoveljskih solin, imenovanem Fontanigge, opustili
proizvodnjo soli.Opuščeni predel je narava preoblikovala v vrsto različnih,
bolj ali manj slanih biotopov,ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo
v zaključen solinski ekosistem.
Povzeto po: Krajinski park Sečoveljske soline, Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dedišlčine Piran, Piran 1998 [solinarstvo #5] < nazaj solinarstvo #6 naprej >[solinarstvo #7] |
