Pri raziskovanju podzemnih jam v okolici Doba spomladi 1967 je vzbudila pozornost arheologov po razsežnosti sicer skromna Babja jama. Toda njena lega in lahka dostopnost sta narekovali čimprejšnji sondažni izkop. V globi 1,8m v gruščnato ilovnatem sedimentu so odkrili prve kostne fragmente, delce oglja in kremenov odbitek.
Že naslednje leto poleti 1968 je sledilo sistematično odkopavanje. Na paleolitske ostanke so naleteli na globini 2,5 m. Nadaljevali so s kopanjem do globine 3m, kjer jih je ustavila trda breča.
Leta 1972 so se odkopa lotili člani Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale z namenom, da povežejo Babjo jamo s turistično urejeno Železno jamo. Z delom so prekinili takoj, ko so naleteli na kosti in druge fragmente. Načrtna izkopavanja pri drugem jamskem vhodu so potekala v letih 1972 in 1973 in so zajela celo jamo. Poleti 1987 je domžalska mladina organizirala delovno akcijo na krumperškem gradu. Vodstvo akcije je ponudilo za krajši čas nekaj mladincev, ki naj bi pod strokovnim vodstvom nadaljevali z izkopavanji pred prvim vhodom v Babjo jamo.
V Babji jami so vsebovale holocenske in pleistocenske plasti kosti in zobe sesalcev. Večina kosti je bila razbitih z ostrimi robovi ob lomnih ploskvah, nekatere so bile tudi ožgane, torej značilen ostanek lovskega plena ledenodobnega lovca. Prepoznali so kosti severnega jelena, postružnika, alpskega svizca, bobra, losa in bizona kar kaže na veliko nihanje temperatur v pleistocenu in s tem selitve živali. Našli so tudi veliko orodij ledenodobnega lovca. Najdbam v Babji jami pripisujejo starost od 12000 do 15000 let.
Precej starejše so najdbe iz Mokriške jame nad Kamniško Bistrico, odkoder so zobje in kosti živali, ki naj bi živele tod pred približno 35000 leti.