[ENGLISH]

Kočevski Rog je ime za več kot petsto kvadratnih kilometrov razgibanega kraškega sveta med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino. Zaradi težke prehodnosti, gozdnatosti in ostre klime je bil gosteje poseljen šele v 14. stoletju, ko so ga naselili nemški koloni. Ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 je to območje pripadlo Italiji, zato so se kočevski Nemci v zimi 1941/42 preselili v spodnje Posavje, odkoder je bilo poprej izgnanih več kot 36.000 Slovencev. Po izselitvi Kočevarjev je na Rogu ostalo nad štirideset izpraznjenih vasi in zaselkov.
Prve skupine partizanov so se na Rogu pojavile že avgusta 1941 , ko pa je maja 1942 na Dolenjskem, Notranjskem in v Beli krajini nastalo veliko osvobojeno ozemlje, je rog postal središče odpora. Pri Kraljevem kamnu je do konca avgusta 1942 delovalo tudi njegovo vodstvo. Po veliki italijanski ofenzivi poleti 1942 (imenovani tudi "roška") se je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja umaknilo v Polhograjske dolomite, vendar je že takrat odločilo, naj bo rog namenjen za partizanske bolnice, delavnice, šole, tiskarne in skladišča.

17. aprila 1943 se je vodstvo vrnilo na Rog. Novo bivališče so poimenovali BAZA 20. V njej so živeli in delovali člani Izvršnega odbora Osvobodilone fronte, Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte, Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, komisija za agitacijo in propagando, uredniki časopisov, člani Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ).
Za njegovo vaernost in oskrbo so skrbeli borci zaščitnega bataljona in drugo tehnično osebje. Zgradili so 26 barak, v katerih so prebivali vse do decembra 1944, ko so se preselili v Črnomelj. Vloga in pomen BAZE 20 sta danes predstavljena s stalno razstavo v baraki št. 16 na Bazi 20.
Po vrnitvi vodstva iz Dolomitov so bile na Rogu zgrajene še nekatere druge partizanske baze. tik pod Kraguljim vrhom je bila Baza 21, v kateri je do kapitulacije Itlaije deloval Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije.
V bližini Cinka sta bili zgrajeni BAZA 15 in BAZA 15a z višjo partijsko in višjo skojevsko šolo. Pri vasi Rampoha je delovala BAZA 80, v Srednji vasi pa BAZA 80a. Namenjeni sta bili za delovnje institucij, ki so jih ustanovili na zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju februarja 1944. Takrat so z delovnajem začeli znanstveni inštitut, denarni zavod, verska komisija, komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih sodelavcev, komisija za upravo razlaščene imovine, komisija za zaščito gozdov ter odseki za izgradnjo ljudske oblasti, notranje zadeve, prosveto, gospodarstvo, finance, obnovo, zdravstvo, socialno skrbstvo, prehrano, gozdarstvo, promet in sodstvo.

Na širšem območju Kočevskega Roga je bilo zgrajenih 24 bolnic, ki seveda niso delovale vse hkrati, nekatere pa le kratek čas. Imele so skupno upravo, ki je bila najprej v Jelendolu, od novembra 1943 pa v Komarni vasi. Začetki Slovenske centralne vojne partizanske bolnice (SCVPB) pa segajo v junij 1942, ko je v gozdarski koči na Daleč hribu začela z delom prva bolnica. V roški ofenzivi je bila požgana, zato pa so že v septembru 1942 začeli graditi popolnoma nov tip bolnice. Na varni in skriti lokaciji, navadno v globoki vrtači, so gradili konspirativne bolnice. Prve barake za ranjence so bile nizke , s skupnimi ležišči, poznejše pa so bile svetle , z velikimi okni, lončenimi pečmi in vso drugo potrebno opremo. Kasneje so dogradili še barko za osebje, operacijsko barako, kuhinjo s skladiščem za hrano in skrit bunker za primer nevarnosti.
Že v začetku maja 1942 so na Rogu, kasneje pa tudi v okolici, začele delovati prve partizanske delavnice. Pomenile so velik premik v kvaliteti oskrbe paartizanskih enot, saj so prej le-te morale poskrbeti povsem same za orožje, obleko,obutev in vso drugo potrebno opremo. Prve delavnice so začele delti na Podstenicah. Najprej puškarska, nato pa krojaška, mizarska in čevljarska. Med roško ofenzivo so bile požgane, stroji pa uničeni.
Po kapitulaciji Italije so partizani za delavnice izkoristili mline in žage v Starih žagah ter zidanice v Novi Gori. Delovati so začele avtomehanična, usnjarska, čevljarska, zlasti pa radijska in puškarska, ki sta zasloveli z izdelavo radijske postaje "Hajka" in "partopa".
Drugi večj icenter so bile delavnice v Beli krajini, in sicer: šiviljske, pletilske, vrvarska, sušilnica sadja, milarna in celo livarna. V njih so izdelovali in pospravljali pravzaprav vse, kar je potrebovala vojska, marsikaj pa je bilo namenjeno tuid oskrbi civilnega prebivalstva. Vsa pestrost partizanske dejavnosti na Kočevskem Rogu je prikazana na stalni razstavi v baraki št. 22 na BAZI 20.