Arhivi Republike Slovenije

virtualne ekskurzije

Arhiv Republike Slovenije je osrednja in največja arhivska ustanova v Republiki Sloveniji.

Arhiv Republike Slovenije ima sedež v Ljubljani, v Gruberjevi palači, ki je baročni kulturni spomenik. V drugi polovici 19. stoletja je bila na severni strani dozidana Virantova hiša. V sedemdesetih letih 20. stoletja je s celovito predelavo jugovzhodnega dela nastalo trikotno notranje dvorišče.

Opravlja naloge državnega arhiva in je organ v sestavi Ministrstva za kulturo. Skrbi za enotno strokovno izvajanje javne arhivske dejavnosti.

Arhiv Republike Slovenije kot državni arhiv varuje javno arhivsko gradivo državnih organov, nosilcev javnih pooblastil oziroma izvajalcev javnih služb, ki jih zagotavlja država, Banke Slovenije ter državnih in javnih skladov, agencij in drugih pravnih oseb, ki jih ustanovi država in praviloma delujejo za območje celotne države. Arhiv varuje tudi zasebno arhivsko gradivo in filmsko arhivsko gradivo za vso državo. Vodi zbirno evidenco javnega arhivskega gradiva v državi in evidenco arhivskega gradiva v zamejstvu in po svetu, ki se nanaša na Slovenijo in Slovence ter vodi evidenco javnih simbolov, grbov, zastav, pečatov, žigov in štampiljk na ravni države.

Arhiv varuje javno in zasebno arhivsko gradivo v skladu z Zakonom o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih in Zakonom o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta .

Tradicija delovanja arhiva sega daleč pred njegovo ustanovitev kot samostojne ustanove leta 1945. Z uredbo Narodne vlade Slovenije je bil namreč 31. oktobra (akt je stopil v veljavo 7. novembra) ustanovljen kot Osrednji državni arhiv Slovenije, potem pa se je zaradi upravno-političnih sprememb večkrat preimenoval: leta 1953 v Državni arhiv Ljudske republike Slovenije, 1966 v Arhiv Slovenije, leta 1979 pa v Arhiv Socialistične republike Slovenije. Današnje ime nosi od leta 1990. Začetki skrbi za arhivsko gradivo v prvi polovici 19. stoletja so se odvijali podobno kot v ostalih deželah Avstrijske monarhije, katere sestavni del smo bili vse do njenega propada. Zlasti listinsko gradivo so zbirale in popisovale različne ustanove, društva in posamezniki. Historično društvo za Kranjsko je leta 1859 predlagalo ustanovitev deželnega arhiva, z dodeljenimi prostori za hrambo v novozgrajeni stavbi Deželnega, današnjega Narodnega muzeja v Ljubljani leta 1887 pa so bili dejansko tudi postavljeni pogoji za njegovo delovanje. Govorimo o Kranjskem deželnem arhivu kot sestavnem delu muzeja. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je bil leta 1926 sicer ustanovljen Državni arhiv, a je še zmeraj deloval kot organizacijska enota muzeja.

Prva in druga svetovna vojna sta v marsičem upočasnili organizacijske in kadrovske reforme, ki bi sicer pripeljale do nastanka samostojne ustanove. Pozivi po ustanovitvi javnega, osrednjega arhiva, ki bi združil gradivo slovenskih pokrajin, so bili namreč prisotni že v začetku 20. stoletja, še bolj pa po letu 1918. A ostalo je le pri načrtih. Arhiv je ostal utesnjen v muzeju, njegovo delovanje pa je bilo v glavnem še naprej omejeno na območje nekdanje dežele Kranjske. Ni imel lastnega osebja, delo arhivarja je opravljal kar ravnatelj Narodnega muzeja Josip Mal. Leta 1931 je gradivo prvič popisal, tik pred začetkom druge svetovne vojne, leta 1939, pa nastavil prvega samostojnega arhivarja.

Osrednji državni arhiv Slovenije je bil ustanovljen novembra 1945 kot samostojna državna ustanova pod neposrednim nadzorstvom ministra za prosveto. Deloval je za območje celotne Slovenije, saj ostalih pokrajinskih arhivov, z izjemo Mestnega arhiva ljubljanskega, današnjega Zgodovinskega arhiva Ljubljana, še ni bilo. Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so jih polagoma začeli ustanavljati, a zaradi pomanjkljivih predpisov niso oblikovali popolne arhivske mreže. V letih 1945–1953, je arhiv gostoval v Narodnem muzeju v Ljubljani, na podstrešju Narodne in univerzitetne knjižnice in po kleteh razpuščenih uradov v Ljubljani. Leta 1953 je dobil v uporabo prostore v prvem nadstropju Virantove hiše in Gruberjeve palače. Leta 1965 je arhiv končno prevzel v upravljanje celoten kompleks med Levstikovim trgom, Zvezdarsko in Rožno ulico. Z adaptacijo pa je pričel dobro desetletje kasneje, v letih 1977–1979, še prej, v letih 1972–1976, pa je sezidal prvo namensko arhivsko skladišče Sloveniji. Z restavratorskimi deli na stopnišču in freskah leta 1981 je bila obnova v glavnem končana. Leta 1994 so bili za potrebe arhiva predvideni prostori nekdanje vojašnice ob Roški in Poljanski cesti, ki so bili do leta 2006 delno obnovljeni. Tja je bilo preseljeno mlajše arhivsko gradivo, ki ga je arhiv še v začetku tretjega tisočletja hranil kar na sedmih lokacijah.

Postopoma so bili Arhivu Republike Slovenije priključeni t. i. specialni arhivi, ki so bili ukinjeni po političnih spremembah leta 1990; še istega leta Zgodovinski arhiv Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, leta 1992 Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja oziroma Inštituta za novejšo zgodovino, leta 1998 pa še del Arhiva Ministrstva za notranje zadeve z gradivom Službe državne varnosti.

Arhivi zakladnice spomina (4.3.2015-10.5.2015)

»Slovenci, za zmiraj gre!« Razstava ob 100. obletnici koroškega plebiscita 10. 10. 2020 do 11. 4. 2021

Burger Landmarks

(c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2021