V središču Murske Sobote, tam kjer se mestni utrip nenadoma umiri in se asfalt prelije v mehko zelenico, stoji renesančni dvorec. Ne kot vsiljiv spomenik, temveč kot tiha palača med drevesi, ki že stoletja opazuje, kako se mesto spreminja, raste, izgublja in znova najde svojo podobo. Dvorec je srce mestnega parka – ne zato, ker bi bil najvišji ali najbolj razkošen, temveč zato, ker nosi v sebi zgodbo, ki presega arhitekturo.

Mestni park je kot naravni oder, na katerem dvorec igra svojo vlogo že stoletja. Drevesa ga obdajajo kot kulisa, ki se spreminja z letnimi časi: spomladi ga objamejo svetli poganjki, poleti ga zakrije gosta senca, jeseni ga posujejo z zlatimi listi, pozimi pa stoji sam, izpostavljen in čist, kot risba na belem papirju.

V tej tišini dvorec ne deluje kot ostanek preteklosti, temveč kot njen živi odmev. Njegova renesančna zasnova je umirjena, skoraj zadržana, a prav v tej zadržanosti je njegova moč. Ni graščina, ki bi želela dokazovati svojo veličino – je dom, ki je preživel stoletja in se naučil skromnosti.

Najbolj prepoznavni del dvorca je glavni portal, ki stoji kot kamnita pesem baroka. Njegova plastika je bogata, a ne pretirana; elegantna, a ne bahava. Kot bi se renesančna umirjenost in baročna živahnost dogovorili za kompromis – za prehod, ki ni le vhod v stavbo, temveč prehod v drug čas.

Ko človek stopi pred portal, ima občutek, da se kamen rahlo premakne, kot da bi želel povedati zgodbo. O mojstrih, ki so ga oblikovali. O plemičih, ki so skozi njega vstopali. O stoletjih, ki so se dotaknila njegovih robov. Portal je obraz dvorca – in ta obraz je presenetljivo živ.

Danes je v dvorcu Pokrajinski muzej, ki hrani zgodbe Prekmurja: od arheoloških najdb do etnoloških predmetov, od fotografij do drobnih sledi vsakdanjega življenja. Muzej ni le zbirka predmetov, temveč prostor, kjer se pokrajina zrcali sama vase.

Ko obiskovalec stopa po hodnikih, se zdi, kot da dvorec diha skupaj z razstavami. Njegova stene niso le ozadje, temveč del pripovedi. Vsaka soba je kot poglavje, vsaka vitrina kot odstavek, vsak predmet kot beseda v dolgi zgodbi o Prekmurju.

Čeprav je dvorec star, je njegovo življenje presenetljivo sodobno. V njem se odvijajo razstave, predavanja, koncerti, srečanja. Park okoli njega je prostor sprehodov, otroškega smeha, tihega branja na klopi. Dvorec ni izoliran spomenik, temveč del vsakdanjega življenja – kot prijatelj, ki je vedno tam, tudi ko ga ne opazimo.