|
Crkvice (~1090 m) so verjetno kraj z največ padavinami v Evropi (od 4000 mm/m² do 7000 mm/m²). Kraj ležina vzhodni strani gorskega masiva Orjena. Crkvice so v obdobju Avstrijskega lastništva nad Kotorjem od leta 1797, center obrambne linije trdnjav pred Turškim cesarstvom. V tem obdobju je bila zgrajena mreža odličnih vojaških gorskih cest od katerih so mnoge v uporabi še danes.
Kratek opis: september 2007;
Možnosti pohodništva na Orjenu
Kljub namenu geomorfološkega raziskovanja območja Orjena je bilo možnost izkusiti tudi možnosti pohodništva na tem mejnem območju med Bosno in Hercegovino in Črno goro.
Orjen– temu gorskemu območju sem bil nazadnje najbližje pred malo manj kot četrt stoletja. Lansko leto, konec avgusta in začetek septembra sem bil na območju tega gorskega masiva raziskovalno-študijsko. Zanimala nas je kombinacija periglaciala in krasa, ker pa brez hoje po brezpotijh tega mejnega območja med Bosno in Hercegovino (Republiko Srbsko) in Črno goro ne gre, sem imel priložnost prehoditi tudi že davno zaraščene poti Avstrijske vojske, ki je v devetnajstem stoletju še obvladovala ta strateški prostor nad Kotorskim zalivom. Pozabljena dediščina so tudi številne utrdbe, vojaška infrastruktura iz 19. stoletja in bojda, v tistem času največja pekarna na Balkanu, ki je bila postavljena na Crkvicah in je oskrbovala številno večtisočglavo vojaško posadko.
Seveda so nas predvsem zanimale številne morene, ki so nakazovale poti nekdanjih ledenikov, ki so se spuščali po pobočjih gorskih vrhov na Ojrenu. Kot kontrast golemu krasu in demonstracija 'žilavosti' življenja so bile veličastne munike - borovci, ki so krasili, sicer večinoma (za slovenske razmere) golo pokrajino.
Gorništvo v Črni gori in Republiki Srbski ni prav posebej razvito, vendarle imajo planinska društva in nekaj entuzijastov, ki so kljub nikakršni infrastrukturi, z izjemo propadajoče planinske koče na Orjen sedlu, izredno lepo in pregledno markirali nekaj planinskih poti. Desetdnevna ekspedicija je komaj zadostovala za vsaj splošen vpogled v pokrajino, zato bo to navidez majhno območje še potrebno obiskati.
Kot sem omenil ni nobene potrebne infrastrukture, zlasti je pereče pomanjkanje sanitarne in pitne vode, ki jo je potrebno iskati v nekaj deset kilometrov oddaljeno Trebinje. Vendar je na Crkvicah še ohranjen velikanski zbiralnik iz avstrijskih časov z velikanskim podzemnim betonskim tankom iz katerega se lahko z malo iznajdljivosti dobi voda vsaj za večerno tuširanje.
Izredno slikovita in lahka pot je od Ublija v Republiki Srbski, vzhodno od Trebinj. Tam je taborni prostor, kjer se da postaviti šotor z edinim možnim grehom, da se zakuri odprt taborni ogenj. Trenutek nepazljivosti in gozd bi zagorel kot škatljica vžigalic. Od Ublija zlagoma vodi markirana pot proti vzhodu, sprva nekaj kilometrov kar po stari vojaški cesti do Dobrega dola, ko pot strmo krene po bočni moreni na levo pod samo vznožje Vučjega zuba (1802 m). Shojene poti ni, saj pohodnikov ni prav veliko (V desetih dneh nismo srečali niti enega !), in če ne bi bilo lepo vidnih markacij, ki vodijo skozi brepotje, bi si lahko človek predstavljal kako izgleda tukajšnja divjina. Prava gorniška pot se v bistvu začne šele malo pod vrhom samega Vučjega zuba, vendar je pot poplačana z lepim razgledom po večini gorskega masiva Ojena s samim pogledom na najvišji vrh Orjena - Zubački kabao (1894 m). Od Ublija do vrha Vučjega zuba je tri ure lahkotne hoje - če odmislimo poletno vročino in soparo saj smo le dobrih deset kilometrov od morja.
Osebno sem pričakoval tisoče kač - sem imel slabe izkušnje na Lovčenu, vendar sem v desetih dneh naletel le na dva modrasa, ki sta se bolj ustrašila mene kot jaz njiju…
Orjen omogoča reliefno lahkotno pohodništvo, vendar z nekoliko težavami s cestnimi dostopi do izhodiščnih točk, saj zemljevidi ne prikazujejo realnega stanja, zatorej je dobro imeti v skupini nekoga, ki pozna to območje - jaz sem bil tu prvič, in obvezni pripomoček mi je bil ročni GPS.
|
|
