Uršulinska cerkev sv. Trojice v Ljubljani je zame eden najlepših in najizrazitejših baročnih spomenikov v mestu, ne le zaradi svoje arhitekture, temveč tudi zaradi osebnih spominov, ki so se v njej in okoli nje spletali več kot četrt stoletja mojega življenja. Petindvajset let sem živel v njeni neposredni bližini, zato je bila del mojega vsakdana – ne le kot mogočna stavba ob Slovenski cesti, temveč kot prostor, ki je oblikoval našo družino, naše navade in našo skupnost. Moji hčeri sta konec devetdesetih let in v začetku 21. stoletja hodili k uršulinkam k verouku in otroškemu cerkvenemu zboru, ki ga je vodila energična, srčna in nepozabna sestra Božena Kutnar. Zaradi nje in zaradi župnika Dragana Adama smo se pri bogoslužju počutili kot ena velika družina. Oba sta nedvomno vtisnila več kot četrtstoleten pečat skupnosti, ki je obiskovala Uršulinsko cerkev, in sta del zgodbe, ki presega arhitekturo ter se dotika življenja ljudi.

Cerkev je bila zgrajena med letoma 1718 in 1728 kot osrednji del uršulinskega samostana, ki je imel v Ljubljani pomembno vzgojno in izobraževalno poslanstvo. Red uršulink, posvečen vzgoji deklet, je v mesto prinesel novo pedagoško dinamiko, zato je bila cerkev zasnovana kot reprezentančen prostor, ki je izražal tako duhovno poslanstvo reda kot ambicije Ljubljane, ki je v tem času doživljala intenzivno baročno preobrazbo. Že od daleč pritegne pozornost njena nenavadna stebriščna fasada, ki jo objema kratek, dekorativen arkadni motiv, oblikovan po vzoru bazilike sv. Petra v Rimu. Fasada se navpično zaključi s tremi šilasto oblikovanimi nišami in izrazitim šilastim timpanonom, kar ustvarja vtis vzpenjajoče se kompozicije. Na veličastnem delilnem vencu med nadstropnim delom fasade in timpanonom se pojavi klasični motiv triglifov in metop, ki vnaša red in arhitekturno stabilnost. Prav ta preplet baročnega gibanja in klasične urejenosti je eden ključnih razlogov, da je cerkev tako prepoznavna.

Ko stopim v notranjost, me vedno znova prevzame svetel, dvoranski prostor, ki ga členijo pilastri in obokane kapele. Prostorska zasnova je usmerjena k monumentalnemu glavnemu oltarju, ki je eden najpomembnejših umetnostnih dosežkov v Ljubljani. Oltar, visok kar 14 metrov, je najvišji glavni oltar v ljubljanski škofiji. Izdelal ga je Francesco Robba, najpomembnejši baročni kipar na Slovenskem. Oltar je zasnovan kot razgibana arhitekturno‑kiparska celota, v kateri se prepletajo marmor, štuk in dinamične figure, posvečene Sveti Trojici. Robbov slog je prepoznaven po elegantnih, rahlo zasukanih figurah, bogati ornamentiki in izrazitem občutku za dramatično kompozicijo.

Poleg glavnega oltarja so v cerkvi še številni stranski oltarji, ki so nastajali v različnih obdobjih 18. stoletja. Oltar sv. Uršule, ustanoviteljice reda, je eden najpomembnejših, saj predstavlja duhovno jedro uršulinskega poslanstva. Oltar sv. Jožefa odraža močno baročno pobožnost do tega svetnika, ki je bil v 18. stoletju eden najbolj čaščenih. Oltar Marije Pomagaj kaže na globoko marijansko tradicijo, ki je bila pri uršulinkah vedno prisotna. V kapelah se prepletajo dela lokalnih kiparskih delavnic in vplivi italijanskega baroka, kar ustvarja raznolik, a slogovno skladen ambient. Posebno pozornost pritegne tudi empora, s katere so redovnice spremljale bogoslužje – značilen element samostanskih cerkva, ki je omogočal ločen, a hkrati povezan liturgični prostor.

Pred cerkvijo stoji znameniti steber sv. Trojice, prvotno postavljen leta 1693 kot zaobljuba ob koncu kuge. Prvotna lesena plastika je bila leta 1721 nadomeščena z marmorno, ki jo je izklesal Francesco Robba. Steber je sprva stal na Ajdovščini, pri nekdanji kavarni Evropa, pozneje pa je bil prestavljen pred cerkev, kjer danes stoji njegova kopija, medtem ko je original hranjen v Mestnem muzeju Ljubljana. Steber je tipičen primer baročnega javnega spomenika, ki združuje religiozno simboliko, spomin na zgodovinski dogodek in umetniško ambicijo.

Zgodovina uršulinskega reda v Ljubljani je tesno povezana z razvojem ženskega izobraževanja. Uršulinke so v mesto prišle v začetku 18. stoletja in kmalu ustanovile eno prvih dekliških šol pri nas. Njihov samostan je postal pomembno kulturno in vzgojno središče, kjer so dekleta pridobivala znanje, ki je bilo v tistem času redko dostopno. Red je skozi stoletja ohranjal svojo pedagoško vlogo, ki se je nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, čeprav v spremenjenih okoliščinah. Ko sta moji hčeri obiskovali verouk in otroški pevski zbor, sem pogosto razmišljal o tem, kako se tradicija uršulinskega izobraževanja nadaljuje v sodobnem času – ne več v obliki klasične šole, temveč v obliki duhovne in skupnostne vzgoje.

Uršulinska cerkev je tako zame mnogo več kot baročni spomenik. Je prostor, kjer se monumentalnost baroka sreča s toplino skupnosti, ki jo je oblikovala skozi stoletja – in ki jo še vedno oblikuje. Je kraj, kjer se prepletajo umetnost, zgodovina, vzgoja in osebne izkušnje. Je cerkev, v kateri sem se počutil doma, kjer so moje hčere odraščale v veri in glasbi, kjer sta sestra Božena in župnik Dragan Adam ustvarila občutek pripadnosti, ki ga ne srečaš pogosto. In prav zato Uršulinska cerkev ni le arhitekturni biser Ljubljane, temveč tudi del mojega življenja, mojih spominov in mojega notranjega zemljevida mesta.