Kranjska Gora

virtualna ekskurzija

Juliana trail čez območje Kranjske Gore(2020)

Virtualni vzpon Kranjska Gora - Vršič (2013)

Virtualni muzej: Liznjekova domačija

Občina Kranjska Gora leži v skrajnem severozahodem kotu Slovenije, na tromeji z Avstrijo in Italijo, ob vznožjih Julijskih Alp s Triglavskim narodnim parkom in Karavank, v ožjem območju Triglavskega narodnega parka. Kranjska Gora je občinsko središče in največji kraj Zgornjesavske doline. Je tudi gorski turistični kraj in pomembno, svetovno znano zimskošportno središče. Okrog starega vaškega jedra je zrasel nov, turistični del naselja s hoteli, zasebnimi sobami in apartmaji, počitniškimi domovi, rekreacijskimi objekti in trgovskim središčem. Občina Kranjska Gora obsega 256 km2 površine. Ustanovljena je bila v začetku leta 1995. Največje naselje v občini je Kranjska Gora s približno 1.500 prebivalci, sledi Mojstrana s približno 1.100 prebivalci ter naselji Dovje, Rateče in Gozd-Martuljek. Kranjska Gora je pomembno turistično ter zimskošportno središče, ki stoji v zgornjem delu Savske doline ob izlivu Pišnice v Savo Dolinko. Okrog starega vaškega jedra je zgrajen nov, večinoma turistični del naselja s hoteli, počitniškimi stanovanji in hišami, rekreacijskimi objekti, trgovinami in žičnicami, ter smučarskimi progami in omrežjem kolesarskih in peš poti.

Vse to daje Kranjski Gori z bližnjimi naselji Podkoren, Gozd Martuljek in Rateče podobo enotnega zgornjesavskega turističnega območja, pomembnega tako v letnem, kot tudi zimskem turizmu. Kranjska Gora je prizorišče pomembnih mednarodnih smučarskih tekmovanj v alpskem smučanju in smučarskih skokih v Planici.

Kranjska Gora se je prvotno imenovala Borovška vas in je bila prvotno poseljena s slovenskim Korošci. V času, ko je nastajala Kranjska Gora, so bili gospodarji Gornjesavske doline briksenški in ortenburški grofje, pozneje pa so posest nasledili celjski grofje. Grof Friderik II. je leta 1431 dal postaviti grad Belo peč.

V času turških vpadov je bila zgrajena prva hiša v Srednjem vrhu, kjer so s kresom naznanjati prihod Turkov. Hiši se še danes reče pr'Merkeljnu (hiša ki "merka" - straži).
Leta 1870 so odprli železniško progo Ljubljana-Rateče-Trbiž. V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno je prilagodljivi vozni red pripomogel k naraščanju turizma, planinstva in po kriznem obdobju tudi k živahnemu razcvetu gornjesavskega gospodarstva. Začetki turizma segajo v leto 1904. Najprej se je razvijal poletni-klimatski turizem, pohodništvo in alpinizem, že med obema vojnama pa tudi zimski turizem: sankanje, skoki v Planici in smučanje. Danes ima občina Kranjska Gora 4.500 turističnih postelj v hotelih, zasebnih penzionih, apartmajih in zasebnih sobah. Osrednji kulturni spomenik je čudovita cerkev Marije vnebovzete, sezidane v poznogotskem slogu.

Zgornji del doline Save Dolinke je bil do 14. stoletja slabo poseljen; šele v začetku 14. stoletja so pričeli novonaseljenci v večji meri krčiti tamkajšne gozdove in jih spreminjati v kmetijska zemljišča. Kraj, ki se v starih listinah prvič omenja 1326 kot Chrainow je postal staro cerkveno in upravno središče za vasi od Podkorena do Srednjega vrha.

Naselje, ki je bilo v preteklih stoletjih precej odmaknjeno je postalo prometno dostopnejše, ko so 1870 zgradili železniško progo Jesenice - Trbiž, ki so jo opustili leta 1966. Z izgradnjo proge se je pričelo dnevno odhajanje delovne sile predvsem na Jesenice v tamkajšno železarno, istočasno pa tudi razvoj turizma. Med prvo svetovno vojno zgrajena cesta čez prelaz Vršič pa je olajšala dostop v gorski svet in dolino Soče.

8. aprila 1941 so kraj zasedle italijanske okupacijske enote, a so ga kmalu prepustile nemškemu okupatorju. Ta je začasno v njem naselil Nemce iz Ljubljane, ki so 1941 optirali za Nemčijo. Tik pred koncem vojne je prišlo do hudih bojev med partizani in umikajočo se nemško vojsko.

V starem vaškem jedru današnje Kranjske Gore stoji cerkev Device Marije Vnebovzete, v starih listinah prav tako prvič omenjena leta 1326 kot podružnica radovljiške prafare, je 1630 postala župnijska cerkev. Poznogotska stavba ima zvezdasto obokan prezbiterij in pravokotno ladjo, ki je bila v 19. stoletja podaljšana do prvotno prosto stoječega zvonika, postavljenega okoli leta 1500.

Med posvetnimi stavbami je najbolje ohranjena 300 let stara Liznjekova domačija (Borovška cesta 63), v njej je ob »črni kuhinji« in ohranjenem razporedu prostorov zdaj etnografska zbirka. V starem delu naselja je na rojstni hiši pisatelja, avtorja priljubljenih zgodb o Kekcu, J. Vandota spominska plošča (Podbreg 27).

Viri in literatura:

'Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 10. januar 2019'. Statistični urad Republike Slovenije., 10. januar 2019;
Senegačnik J., Slovenija in njene pokrajine, Modrijan 2012;
Atlas Slovenije v besedi in sliki, Slovenija mpokrajine in ljudje, Mladinska knjiga, Kovač M., 1998.

Burger Landmarks / MojaSlovenija.si

Digitalizacija dediščine: (c) Boštjan Burger, (1993) 1996-2024