Svete gore (525) nad Bistrico ob Soltli so prastaro romarsko središče. Marijina cerkev je bila prvič omenjena leta 1265 kot Monte Sancte Marie. Sedanja stavba na mestu prvotne je iz 17. stoletja, leta 1611 jo je posvetil škof Tomaž Hren. Dobrih sto let kasneje so cerkev še enkrat močno povečali.
Domačini pravijo, da so cerkev dali pozidati kunšperski gospodje. Kunšperska grofica je nekoč jezdila proti podsreškemu gradu in se izgubila v gozdu. Prav tam, kjer danes stojijo cerkve na gorah, se je zapletla v grmovje in robidovje, iz katerega se ni mogla rešiti. Tedaj se je zaobljubila, da bo dala na tem mestu zgraditi cerkev, če se ji uspe rešiti iz trnja. To zgodbo nam pripoveduje tudi najstarejša ohranjena votivna podoba iz leta 1680.
V dobi jožefizma so Svete gore skoraj zamrle, a so nov zalet dobile po letu 1860, ko sta za novo podobo poskrbela župnika Jurij Stepišnik in Martin Sevnik. V letih 1868–71 je cerkev na novo poslikal Tomaž Fantoni. Na oboku prezbiterija je upodobil Marijino vnebovzetje, ob straneh je uprizoril prizore iz Marijinih litanij. V stranskih ladjah je na stenah neznani slikar uprizoril razna uslišanja, ki so se zgodila na priprošnjo svetogorske Marije.
Sedanja zgodnjebaročna cerkev ima podobo bazilike. Je prostorna, troladijska in meri v dolžino 31 m, v širino pa 17 m. Glavno ladjo delijo od nižjih, stranskih, štirje pari mogočnih slopov. Prezbiterij je enako širok in visok kot ladja in trostrano sklenjen. V glavnem oltarju se pred nami zvrstijo glavni dogodki iz Marijinega življenja. V polkrožni niši kraljuje Marija Kraljica z žezlom v levici in otrokom v desnici. Ob njej muzicirajo angelčki na različna glasbila. Ta del oltarja verjetno izhaja še iz stare cerkve. Osrednji del je posvečen Marijinemu rojstvu (8. 9.), nato sta tu Marijino oznanjenje (25. 3.) in Marijino vnebovzetje (15. 8.). Na oltarju so zbrani tudi ostali Marijini sorodniki.
V ladji je k slopom prislonjenih šest stranskih oltarjev, ki izhajajo iz tretje četrtine 18. stoletja. Posvečeni so sv. Ani, sv. Florijanu, sv. Antonu Puščavniku, Mariji sv. rožnega venca, sv. Frančišku Ksaveriju in sv. Izidorju. Največkrat pa oko romarjev pritegne Marijin prestol v ladji. Mnogo bliže jim je kot glavni oltar in k njej se zatekajo s svojimi težavami in priprošnjami. Zanimivost kipa je, da ga preoblačijo. V cerkvi hranijo več votivnih podob, najstarejša je iz leta 1680.
Pod Marijino cerkvijo sta kapeli sv. Jurija in sv. Martina, nad njo stojijo kapeli sv. Sebastijana in Fabijana ter kapela, posvečena Lurški Materi božji. Spodnji kapeli sodita med najstarejše sakralne objekte na Slovenskem. Na kapeli sv. Jurija najdemo tudi Oransa – podobo moža, vrisano v kamen, in nečitljiv napis na ločni pregradi portala, ki ga do danes še niso razvozlali.
Od leta 2000 nas ob vzponu na hrib spremlja lesen križev pot, delo akademskega kiparja Staneta Jarma.
Glavni romarski shod je na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra. Romanja se začnejo na velikonočni ponedeljek. Svete maše potekajo na Svetih gorah od 1. maja vsako nedeljo do Martinove nedelje, romarji pa v večjem številu obiščejo Svete gore še 15. avgusta (vnebovzetje) ter na zahvalno nedeljo v novembru.
Vir: https://marijina-romarska-pot.si , informacijska tabla Marijina romarska pot. |
