Ravenska kočna je približno 3 km dolga, ledeniško preoblikovana dolina, iz katere je nekdaj polzel ledenik do današnjega Zgornjega Jezerskega in se z ledenikom iz zahodno ležeče Makekove kočne zlil v ledenik, ki je bil največji v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Ptičji pogled na dolino

Zatrepni del doline, pod Vadinami na vzhodni in Spodnjimi Ravnmi na zahodni strani, leži na nadmorski višini 1.080 m in se v smeri proti severu spušča na približno 910 m do gorske kotanje Jezerskega.

Staro ime za Ravensko kočno je Anclova dolina, kjer so bile nekdaj njive, danes pa je območje večinoma poraslo s smrekovim gozdom. Zaradi klimatskih razmer sta od žit uspevala predvsem rž in ječmen, pomemben pa je bil tudi krompir.

Geografske značilnosti

  • ledenisko preoblikovana alpska dolina v severnem delu Jezerskega,
  • del Kamniško-Savinjskih Alp,
  • zgodovinsko pomembno območje ledeniške geomorfologije,
  • povezava med Jezerskim, Vadinami in Spodnjimi Ravnmi.

Naravna dediščina

Ravenska kočna predstavlja pomemben primer ledeniške doline v Sloveniji, kjer so jasno vidne geomorfološke posledice pleistocenskega poledenitve. Območje združuje naravoslovni, krajinski in kulturni pomen.

Jezersko leži v visoki alpski kotlini med Kamniško‑Savinjskimi Alpami in Karavankami, tik ob meji z Avstrijo, kjer se že stoletja stikata gorenjski in koroški svet. Upravno spada na Gorenjsko, a zgodovinsko je bilo območje dolgo povezano tudi s Koroško, kar se pozna v narečju, hišnih imenih in starih trgovskih poteh. Pokrajina je izrazito ledeniškega izvora: dolina ima značilno obliko črke U, pobočja so posejana z morenami in balvani, v stenah pa se izmenjujejo stare devonske kamnine nekdanjih koralnih grebenov in mlajši sedimenti, ki so se dvignili iz morja ob oblikovanju Alp.

Ime Jezersko izhaja iz velikega ledeniškega jezera, ki je po koncu zadnje ledene dobe zapolnjevalo dno današnje doline. Jezero je segala od območja današnje cerkve sv. Andreja do Stare cerkve sv. Ožbolta. Leta 1348 je potres pri Beljaku poškodoval naravno pregrado in odprl odtok; voda je postopoma odtekla, na dnu pa so ostale rodovitne površine, na katerih so pozneje nastale kmetije, pašniki in značilna jezersko‑solčavska ovca.

Sedež občine je v naselju Zgornje Jezersko, ki leži na nadmorski višini približno 906 metrov. Po primerjavi vseh občinskih središč v Sloveniji je to najvišje ležeče občinsko središče v državi, saj nobena druga občina nima svojega upravnega sedeža tako visoko.

Današnje Planšarsko jezero je umetno in ni ostanek nekdanjega velikega jezera. Zajezili so ga domačini v tridesetih letih 20. stoletja, natančneje leta 1938, in sicer v spomin na veliko ledeniško jezero, po katerem je kraj dobil ime. Jezero je bilo ustvarjeno kot simbol identitete Jezerskega, kot kraj druženja, pa tudi kot estetski poudarek doline. Zaradi svoje lege in oblike srca je hitro postalo osrednja znamenitost kraja in še danes predstavlja njegov prepoznavni znak.

Turizem na Jezerskem ima dolgo tradicijo. Že v 19. stoletju so sem prihajali popotniki, ki so iskali svež gorski zrak, mir in razglede, pozneje pa se je kraj uveljavil tudi kot klimatsko zdravilišče, kjer so zdravili očesne bolezni. Razvile so se prve planinske poti, prenočišča in gostilne, ki so služile tako popotnikom kot zgodnjim turistom. Danes je Jezersko prva slovenska gorniška vas, kjer je razvoj turizma usmerjen v trajnost, spoštovanje narave in ohranjanje kulturne krajine. Obiskovalci prihajajo zaradi pohodništva, gorskega kolesarjenja, plezanja, turnega smučanja, teka na smučeh in miru, ki ga ponuja dolina. Planšarsko jezero ostaja osrednja točka druženja, počitka in izhodišče številnih poti, Jezersko pa kraj, kjer narava še vedno določa ritem življenja.