Ojstrica (2.350 m n.v.) je eden najizrazitejših vrhov Kamniško‑Savinjskih Alp, postavljena vzhodno od Kamniškega sedla, kjer se greben razpre v ostre, razčlenjene oblike. Njena piramidasta silhueta se dviga nad dvema povsem različnima svetovoma: nad severno ledeniško Logarsko dolino in nad južnim visokogorskim kraškim poljem Korošice. Prav ta dvojnost – ledeniški sever in kraški jug – daje Ojstrici izjemno prostorsko in geomorfološko izrazitost.
Gora stoji na triasnih apnencih in dolomitih, ki so močno razpokani in zakraseli. Na pobočjih se pojavljajo škraplje, žlebovi, razpoke in manjše kotanje, v širši okolici pa je evidentiranih več jam in breznov, relativno blizu visokogorskega sveta. Južno od Ojstrice leži Korošica, odprto travnato piedmontsko polje, ki ga obdajajo strmi robovi Ojstrice, Planjave in Lučke Kopišnice. Na severu se teren nenadoma prelomi v zgornji del Logarske doline, kjer se razkrivajo visoke stene, melišča in ostanki ledeniškega preoblikovanja.
Dostopi na Ojstrico so raznoliki. Najbolj uhojena je pot iz Kamniškega sedla, ki vodi po razglednem grebenu in je tehnično zmerna. Južni pristop s Korošice poteka po travnatih pobočjih in se v zgornjem delu priključi grebenski poti, medtem ko je severni pristop iz Logarske doline najdaljši in najzahtevnejši, saj vključuje velik višinski vzpon in prečenje severnih melišč. Grebenska povezava preko Škarij je izpostavljena in deloma plezalna, primerna za izkušene gornike.
Severna stena Ojstrice je ena najmarkantnejših sten v tem delu Alp – visoka, strma in dolgo časa alpinistično zahtevna. V družinski zgodovini avtorja ima ta stena posebno mesto: v 30. letih 20. stoletja jo je preplezal njegov stari oče, Franc Burger iz Celja, eden tistih tihih, skromnih alpinistov, ki svojih vzponov niso zapisovali v kronike in niso iskali priznanj. Njegov vzpon je ostal del ustnega izročila, a prav takšne zgodbe tvorijo živo, neformalno plast zgodovine slovenskega gorništva – tisto, ki se prenaša med generacijami in ostaja v družinskem spominu.
Ojstrica je zaradi svoje lege, reliefne izrazitosti in razglednosti eden ključnih vrhov vzhodnega dela Kamniško‑Savinjskih Alp. Z vrha se odpre pogled na Logarsko dolino, Korošico, Planjavo, Brano, Tursko goro, Skuto ter proti vzhodu na Dleskovško planoto in Raduho. Gora združuje elemente alpskega visokogorja, kraškega sveta in ostankov nekdanje pašne rabe, curvature ter reliefne prehode, kar ustvarja raznoliko, prepoznavno in kulturno‑zgodovinsko bogato gorsko pokrajino.