Na razglednem sedlu med Malo Ojstrico in Moličko pečjo, tik nad Moličko planino, je Savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva leta 1898 postavila prvo kapelo, ki je bila tedaj najvišje stoječa cerkev oziroma kapela na območju današnje Slovenije. Postavljena je bila kot spominski in zahvalni objekt ob dveh pomembnih jubilejih: 60-letnici mašništva papeža Leona XIII. ter 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa. S tem je kapela dobila dvojno simbolno vlogo – izraz verske pripadnosti in hkrati lojalnosti do habsburške monarhije, kar je bilo v času narodnega prebujanja značilno za številne planinske pobude.
Kapela je bila zgrajena iz lokalnega kamna in lesa, v preprostem, a izrazito gorskem slogu, ki se je skladal z okoljem visokogorskega krasa. Po drugi svetovni vojni je bila porušena, kar je odraz širših družbenih sprememb in preoblikovanja simbolnega prostora v povojnem obdobju. Šele ob koncu osemdesetih let je dozorela pobuda za njeno obnovo. Leta 1989 je bila kapela ponovno postavljena po načrtih arhitekta Kvaternika, leto pozneje, 1990, pa slavnostno blagoslovljena. Današnja podoba tako združuje zgodovinski spomin in sodobnejšo arhitekturno interpretacijo prvotnega objekta.

Kocbekova koča – prva slovenska planinska postojanka v Savinjskih Alpah

Kapela je bila umeščena tik nad prvo slovensko planinsko kočo v Savinjskih Alpah, zgrajeno štiri leta prej, leta 1894, na Molički planini. Pobudo zanjo je dal Fran Kocbek, takratni nadučitelj v Gornjem Gradu, ki je v času intenzivnega razvoja slovenskega planinstva prepoznal pomen lastnih, slovensko upravljanih postojank v gorah.
Po predlogu pesnika in duhovnika Antona Aškerca je koča dobila ime Kocbekova koča. Odprta je bila le mesec dni za Orožnovo kočo na Črni prsti, ki velja za prvo slovensko planinsko kočo namenjeno gornikom. S tem je Molička planina postala eno ključnih izhodišč zgodnjega slovenskega gorništva in simbol prizadevanj za utrditev slovenske prisotnosti v visokogorskem prostoru.
Kocbekova koča je služila kot zatočišče planincem, raziskovalcem in domačinom, ki so se ukvarjali s pašo na visokogorskih travnikih. Njena lega pod sedlom, kjer danes stoji kapela, je bila strateška: omogočala je dostop do Ojstrice, Moličke peči, Dleskovške planote in širšega območja Kamniško-Savinjskih Alp.

Zgodovinski pomen območja

Sedlo med Malo Ojstrico in Moličko pečjo je tako postalo prostor, kjer se prepletajo:
• zgodovina slovenskega planinstva,
• verska in kulturna simbolika,
• narodna identiteta poznega 19. stoletja,
• arhitekturna dediščina visokogorskih objektov,
• tradicija planšarstva na Molički planini.
Kapela in koča skupaj tvorita pomemben del zgodbe o začetkih organiziranega gorništva na Slovenskem, o vlogi lokalnih pobudnikov in o tem, kako so se v visokogorskem prostoru odražale širše družbene in politične spremembe.