Kamniško-Savinjske Alpe

Kapelica sv. Cirila in Metoda na Molički planini (1780 m n.v.)

virtualna ekskurzija 360°

Prvo kapelo, ki je bila tedaj najvišja cerkev/kapela na območju današnje Slovenije, je na sedlu med Malo Ojstrico in Moličko pečjo nad Moličko planino, leta 1898 postavila Savinjska podružnica slovenskega planinskega društva v spomin 60-letnice mašništva papeža Leona XIII. in 50-letnice vladanja cesarja Franca Jožefa. Kapelica je bila po drugi svetovni vojni porušena, nakar je bila leta 1989 po načrtih arhitekta Kvaternika ponovno postavljena in leta 1990 blagoslovljena.

Kapelica je bila zgrajena tik nad prvo slovensko kočo v Savinjskih Alpah so zgradili štiri leta prej, leta 1894 na Molički planini, na pobudo Frana Kocbeka, takratnega nadučitelja v Gornjem Gradu. Po predlogu Antona Aškerca so kočo poimenovali Kocbekova koča in je bila odprta le mesec dni za Orožnovo kočo na Črni Prsti, prvo slovensko kočo namenjeno gornikom.

Dleskovška planota (staro ljudsko ime 'Veža') je viskogorska kraška planota v vzhodno-osrednjem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Območje Dleskovške planote se razprostira na površini 25 km2 od nadmorskih višin približno 1500 m z večimi kopastimi vrhovi (Vršiči (1980 m n.v.), Dleskovec (1969 m n.v.), Tolsti vrh (1986 m n.v.), Deska (1970 m n.v.)...) in „robnimi vrhovi“ Vežica (1965 m n.v.), Lučki Dedec (2023 m n.v.), Poljšakove device (2028 m n.v.), Križevnik (1910 m n.v.) do najvišjega sedlastega vrha Veliki vrh – Velika Zelenica (2110-2114m n.v.). Tako višinsko razgibano območje je netipično za planoto. Novejše poimenovanje je po vrhu Dleskovec (1969 m n.v.), ki se nahaja v osrednjem delu planote.

Območje skupaj s pobočji obsega 45 km2. Pobočja planote segajo od doline Podvolovjek na južnem pobočju (586 m n.v.), po kateri teče levi pritok reke Savinje Lučnica do sotočja Brložnice in Lučke Bele, ki sta pritoka Lučnice. Proti severu od sotočja jo na zahodu omejuje 5,6 km dolga dolina Lučke Bele. Proti severo-zahodu planote se rob območja dvigne do Presedljaja (1613 m n.v.), severovzhodno do Vežice (1965 m n.v.) ter severovzhodno proti Lučkemu dedcu (2023 m n.v.) in proti gorskemu piedmotskemu polju Korošici. Območje planote se nato pod Malo Ojstrico (2017 m n.v.) obrne severno proti Molički planini in zijalko v bližini Kocbekovega zavetišča. V neposredni bližini proti Robanovemu kotu je skalna vzpetina Molička peč (1829 m n.v.), znana po kapelici sv. Cirila in Metoda. Šest kilometrov dolg severni rob planote v smeri severo-vzhod se s tisočmetrsko prepadno steno strmo spuča v Robanov kot. Najvišji vrh vzhodno od Moličke peči je Velika Zelenica (2114 m n.v.), ki mu v smeri severo-vzhod sledijo vrhovi Poljšakovih devic. Najvišja vrhova Poljšakovih devic sta visoka 2028 m (zahodni vrh) in 1879 m (vzhodni vrh). Prepadno steno na severo-vzhodu zaključuje gora Križevnik (1910 m n.v.). Skrajno severo-vzhodno se planota spusti proti sotočju hudourniške Bele, ki priteče iz Robanovega kota in reke Savinje (592 m n.v.). Vzhodni rob Dleskovške planote zaključi dolina reke Savinje, ki v Lučah dobi deseni pritok Lučnico, ki priteče iz doline Podvolovjek.

Značilnost Dleskovške planote so do zgornje gozdne meje macesnovi gozdovi in razgiban kraški svet s številnimi kontami, globokimi brezni (Zadnikovo brezno, Ledena devica, Brezno pod Moličko pečjo, Brezno sv. Vida), ki sestavljajo večje jamske sisteme.

Na Dleskovški planoti so planine (Vodole, Jezerca, Podvežak, Ravne, Molička...), ki predstavljajo tudi pomembno kulturno krajino tega območja.

Območje planote je z markiranimi in označenimi potmi zanimivo tako za pohodnike kot gornike saj omogoča lahke pristope do dvatisočakov in dostop do samega „osrčja“ Kamniško-Savinjskih Alp.