Divje Babe

Divje Babe na Šebreljski planoti predstavljajo eno ključnih paleolitskih najdišč v širšem alpskem prostoru. Gre za kraško jamo z izjemno ohranjenim sedimentnim zapisom, ki je omogočil rekonstrukcijo človekove prisotnosti in okoljske dinamike v obdobju več deset tisoč let. Najdišče je svetovno znano predvsem zaradi odkritja neandertalske koščene piščali, stare več kot 50.000 let, ki je sprožila obsežne razprave o kognitivnih in kulturnih sposobnostih neandertalcev.

Jama leži na južnem robu Šebreljske planote, na strmem pobočju nad globoko vrezano dolino Idrijce. Reliefna lega je rezultat dolgotrajnih geomorfoloških procesov Idrijsko-Cerkljanskega hribovja. V višinskem pasu približno 230 metrov nad rečno strugo se odpirata Divje Babe I in II, med najpomembnejšimi paleolitskimi postajami Slovenije.

V notranjosti jame Divje Babe I so raziskovalci dokumentirali približno dvanajst metrov debelo stratigrafsko zaporedje pleistocenskih sedimentov. To predstavlja eno najobsežnejših paleolitskih sekvenc v Evropi. Odkriti so bili ostanki več kot šestdesetih živalskih vrst, predvsem jamskega medveda, kamnita in koščena orodja ter sledovi kurišč.

Sistematična izkopavanja so se začela leta 1978 pod vodstvom Mitje Brodarja, intenzivno pa so se nadaljevala pod Ivanom Turkom (ZRC SAZU). Leta 1995 je bila v osmi plasti odkrita znamenita koščena piščal iz stegnenice mladega jamskega medveda, datirana med 50.000 in 60.000 let. Ta predmet velja za eno najstarejših možnih glasbil na svetu.

Danes območje predstavlja Arheološki park Divje Babe, ki združuje naravno, geološko, paleontološko in kulturno dediščino ter je osrednja referenčna točka za razumevanje neandertalske prisotnosti v srednji Evropi.