Renesančni dvorec Fužine iz zraka
Grad Fužine je renesančni dvorec na vzhodnem robu Ljubljane, umeščen tik ob reki Ljubljanici, kjer se mestni prostor počasi prevesi v gosto pozidane stanovanjske soseske Nove Fužine. Njegova lega je na prvi pogled umirjena in skoraj podeželska, a hkrati jasno vpeta v urbano tkivo, ki ga obdajajo visoki bloki, šole, trgovine in živahno življenje ene najbolj naseljenih ljubljanskih četrti. Prav ta kontrast med zgodovinsko arhitekturo in sodobno urbanizacijo daje gradu poseben značaj.
Dvorec je nastal v 16. stoletju (med 1528 in 1557), ko sta ga zgradila Vid Khisl in njegov sin Janž Khisl, bogata trgovska družina bavarskega izvora. Renesančna zasnova s štirimi trakti, štirimi ogelnimi stolpi in notranjim arkadnim dvoriščem je bila za tisti čas izraz prestiža. Grad je kmalu postal eno pomembnejših poslopij zunaj mestnega obzidja. V naslednjih stoletjih je večkrat menjal lastnike. Po Khislih so ga upravljali jezuiti, nato pa je prešel v roke različnih posvetnih lastnikov, med katerimi sta bila pomembna Fidelis Terpinc in njegova žena Josipina, ki sta tu razvila industrijsko dejavnost.
V 19. in 20. stoletju je grad služil različnim namenom, tudi industrijskim (papirnica). Po drugi svetovni vojni je bil nacionaliziran in spremenjen v stanovanja, zaradi česar je začel propadati. Šele konec sedemdesetih let ga je prevzel Arhitekturni muzej Ljubljana. Temeljita prenova, ki se je začela v osemdesetih letih pod vodstvom arhitekta Petra Gabrijelčiča, je gradu vrnila nekdanji sijaj in razkrila dragocene renesančne poslikave.
V novejši zgodovini je grad postal sedež Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), osrednje slovenske institucije na tem področju. V njem potekajo razstave, strokovna srečanja in mednarodni dogodki, kot je Bienale oblikovanja (BIO). Grad Fužine tako danes deluje kot živahno kulturno središče, ki povezuje zgodovinsko dediščino s sodobno ustvarjalnostjo.
Obdan je z zelenimi površinami ob Ljubljanici in jezom, kjer se nahaja tudi stara hidroelektrarna. Grad Fužine združuje več plasti ljubljanske zgodovine: od plemiške rezidence in industrializacije do sodobne preobrazbe v muzej. Danes predstavlja nepogrešljiv del identitete vzhodne Ljubljane.