Bohinjska železniška proga

Bohinjska proga vstopi v dolino Idrijce v Bači pri Modreju. Takoj za izhodom iz predora Bača zapelje vlak na 258 (207,1 ?) metrov dolg viadukt Idrijca, ki je najdaljši viadukt na celotni progi. V tem delu se železnica s smeri proti jugu preusmeri proti zahodu in pripelje do železniške postaje Sv. Lucija (Most na Soči), ki je glavna postaja za kraje ob zgornjem toku Soče.

Viadukt se prične s kamnitim delom s sedmimi loki, sledi 51 metrov dolg železni del, ki sloni na kamnitem stebru, zaključuje pa ga še en kamnit lok. Na obeh straneh viadukta so že v času gradnje zgradili trdnjavi, ki pričata o pomembni vojaški funkciji, ki jo je imela Bohinjska proga.

Na progi Jesenice-Nova Gorica je 28 predorov s skupno dolžino 16,1 km in 5 galerij s skupno dolžino 565 m. Proga prečka Savo Dolinko, Radovno, trikrat Savo bohinjsko, enajstkrat Bačo, Idrijco (207,1 metra dolg viadukt pri Bači pri Modreju) in dvakrat Sočo.

Če upoštevamo še mostove čez potoke, grape in zalive je od Jesenic do Nove Gorice 65 mostov. Za ilustracijo, kako zahtevna je ta gorska železniška proga , je dovolj, da pogledamo odsek med postajama Hudajužna in Grahovo. Na tem 6,54 km dolgem odseku so 4 predori v skupni dolžini 1390 m, 8 mostov s skupno dolžino 400,46 m, 33 propustov in 15 krivin z radiem, manjšim od 300 m; vse to pri padcu od 20 do 2525,8 promila. Samo na 798 m dolgem odseku na kilometru „42“, proga štirikrat prečka Bačo, dvakrat cesto, se prebije skozi dva krajša predora, koncentracijo konstrukcij pa poveča še 5 propustov in prezračevalna naprava za predor bukovo ter čuvajnica.

Dolina, po kateri se prebijajo železniška proga, cesta in reka Bača, je ozka; nad njo se z ene strani dviga 1303 m visoka Kojca, z druge strani 1070 m visoka Koriška gora.

Z izbruhom prve svetovne vojne na območju Soškega bojišča je Bohinjsko progo (Wocheinerbahn) v celoti prevzela vojska K.u.K. (Kaiserlich und Königlich: Cesarski in kraljevi). Ta železniška oskrbovalna in logistična povezava je bila zdaj uporabljena za oskrbo celotnega Tolminskega mostišča in sosednjih odsekov bojne linije. Železniška povezava je bila večinoma enotirna, prevoz potrebnega vojnega materiala pa železniškim delavcem ni pustil počitka ali prostih zmogljivosti. Južno od viadukta oz. železniškega mostu čez Idrijco pri Bači Pri Modreju je bila železniška proga v dometu italijanskega topništva, ki je poškodovalo železniško postajo na Mostu na Soči. Oskrbovalno linijo so zato zaključili pri Hudi južni.
18. julija 1915 je to območje in pozneje še večkrat obiskal prestolonaslednik Karl.

"Po umoru prestolonaslednika nadvojvode Franca Ferdinanda, v atentatu, 28. junija 1914, je Karel (avstrijski cesar (1887-1922)) postal naslednik na prestolu Avstro-Ogrskega imperija. Sredi prve svetovne vojne vihre je po smrti cesarja Franca Jožefa I., 21. novembra 1916. leta, postal avstrijski cesar.

30. decembra istega leta je bil kronan kot apostolski ogrski kralj. Tudi to poslanstvo je Karel sprejel kot pot, po kateri hodi za Kristusom v ljubezni do narodov, ki so mu bili zaupani, v skrbi za njihovo dobro in v darovanju svojega življenja za njih. Karel si je sredi strahovitega vojnega meteža postavil kot najbolj sveto kraljevsko dolžnost prizadevanje za mir. Bil je edini med odgovornimi za politiko, ki je podprl mirovna prizadevanja papeža Benedikta XV.

Na notranje politični ravni je sredi izjemno težkih časov uvedel obširno in vzorno socialno zakonodajo v duhu krščanskega družbenega nauka. Njegovo ravnanje je po strašni vojni omogočilo prehod v nov red brez državljanske vojne. Kljub temu je bil izgnan iz domovine. Na željo Papeža Benedikta XV., ki se je bal, da bi v Srednji Evropi prišli na oblast komunisti, je Karel skušal uveljaviti svojo oblast na Madžarskem. Toda dva poskusa sta spodletela, ker je Karel hotel na vsak način preprečiti izbruh državljanske vojne. Karla so nato poslali v izgnanstvo na otok Madeira. Ker pa je svojo kraljevsko dolžnost razumel kot od Boga dano poslanstvo, se ni mogel odpovedati svoji kraljevski službi.

Hitro je obubožal in živel s svojo družino v zelo vlažni hiši. Zato je zbolel na smrt in je sprejel bolezen kot žrtev za mir in edinost med narodi. Cesar Karel je prenašal svoje trpljenje brez tarnanja, odpustil je vsem, ki so ga kakorkoli prizadela, in umrl 1. aprila 1922. Na smrtni postelji se je spomnil svojega življenjskega gesla: »Vse moje prizadevanje je vedno, v vseh stvareh, na najbolj jasen možen način spoznati in slediti Božji volji na najbolj možen popoln način.«" (vatican.va)

Literatura in viri:

Tiri in čas, K. Rustja, Železniško gospodarstvo Ljubljana, 1990, str 29.;

Avstrijski cesar Karl (1887-1922), URL: vatican.va, citirano 5. junij 2023;

Po sledeh Soške fronte, M. Simić, MK, 1998, str: 231.